Zasvojenost s hrano

Poznate občutek, ko za cel dan ali vsaj del dneva pozabite na hrano? Ko niti enkrat ne pomislite, kaj in kdaj bo vaš naslednji obrok? Ko vam prehranska domišljija ne podvija, čeprav je želodec prazen?

Iskreno, briga me, kaj jeste. Ne želim vas prepričati, da je moj način edini pravi. Prehrana zame ni vera, že dolgo ne več.

Želim le z vami deliti svoje znanje o prehrani in premagovanju odvisnosti od hrane. Mogoče je tam zunaj kakšna duša, ki se je ujela v prehranski vrtinec in bi jo lahko rešile moje izkušnje.

Ta zapis ni namenjen ljudem, ki s hrano nimajo težav in ne razumejo notranjih bojev, ki jih bije človek, ki se ne zmore otresti odvisnosti od hrane. Zapis je namenjen osebam, ki so globoko v pasti visoko predelane hrane, pa si želijo rešitev, in vsaj slutijo, kako močno lahko polnovredna in nepredelana hrana vpliva na zdravje. (Poudariti moram, da z zasvojenostjo s hrano mislim predvsem na zasvojenost z visoko predelano hrano.)

Ne ponujam recepta, ki vam bo zagotovil uspeh pri spreminjanju prehrane. Lahko pa vam pokažem drugačen način, če se vaš način prehranjevanja slučajno ni obnesel.

Ne želim vas torej prepričati, da je moj način edini pravi. Ne želim pa poslušati, da ne verjamete, da moj način deluje, če se hkrati sami utapljate v zdravstvenih težavah, če slabo spite, če imate pivski trebuh, če imate odpor do kakršnekoli rekreacije in gibanja, če vam pogosto niha razpoloženje, če vas muči predmenstrualni sindrom, če vaša ščitnica ne deluje dobro, … Vse našteto in še več je namreč enostaveno dokaz, da vaš način ne deluje.

Jaz sem v prehrani poskusila že marsikaj: vegetarijanstvo, karnivorno dieto, pet obrokov dnevno, tri obroke dnevno, dva obroka, en obrok, veliko ogljikovih hidratov, malo ogljikovih hidratov oziroma low carb, keto, daljše postenje, krajše postenje, veliko telovadbe, malo telovadbe, … Zdaj sem našla svoj način in lahko rečem, da sem dosegla popolno osvobojenost od hrane. (Ok, še vedno jem. Ni, da živim od prane 😀 Se pravi, da sem fizično zagotovo še vedno odvisna od hrane 🙂

Ali obljubljam, da boste čez par mesecev tako svobodni tudi vi? Ne! Mislim, da je premagovanje zasvojenosti s hrano dolgotrajen proces kljub ustreznemu pristopu. Lahko rečem le, da je začetek tega procesa z ustreznim pristopom, tj. s polnovredno in nepredelano hrano, precej enostavnejši, kot če bi se ga lotili s preštevanje kalorij, tehtanjem hrane, stradanjem, pretirano telovadbo in podobnim prehranskimi norostmi.

In tudi če se boste premagovanja zasvojenosti s hrano lotili s polnovredno in nepredelano hrano se vam bo kdaj pa kdaj na poti zalomilo. Pustite polomijo za sabo, jutri je nov dan. Lahko vas tolaži in motivira dejstvo, da nekaterim uspe doseči popolno svobodo, a se morate pri tem zavedati, da smo karakterno različni: vsi ne moremo doseči uspeha, ki ga je dosegla oseba, ki je že po naravi izjemno disciplinirana in redoljubna.

Če vas tolaži tuja nesreča 😉 vam lahko povem, da je po moji skromni oceni s hrano zasvojenih tudi precej prehranskih svetovalcev in osebnih trenerjev. Če se ves ljubi dan ukvarjaš samo s svojo ultra zdravo prehrano, je po mojem mnenju to samo druga stran istega kovanca. Ampak to je že druga zgodba …

Zasvojenost s predelano hrano enačim z odvisnostjo od drog, alkohola, cigaret. Zagotovo ste že slišali za koga, ki je nehal kaditi praktično čez noč. Drugim ne uspe niti po letih poskusov. Iskreno ocenite, v katero skupino sodite vi. Če sodite v drugo skupino, potem si ne otežujte premagovanja zasvojenosti s hrano, tako da se slepite »Rad bi spremenil prehrano, ampak ne preveč radikalno.«, »Junk food in sladkarije si bom privoščil enkrat tedensko.«, »Danes si lahko privoščim čez vse meje, saj je sestrina poroka.« Mislim, da je tak polovičarski način pri prehrani skrajno neprimeren za osebo, ki jo rado pahne v zasvojenost in se zasvojenosti težko reši. To je tako, kot če bi si alkoholik govoril, da saj ne bo škode, če si vsak dan privošči samo kozarček.

Iskreno verjamem, da se mora odvisnik od predelane hrane izogniti pretirani kreativnosti pri pripravi hrane. Če si boste pripravljali nekakšne nadomestke makaronov in približke piškotov, potem je neuspeh skoraj zagotovljen. Mislim, da je to nekako tako, kot če bi se alkoholik ves dan dražil z duhanjem vina. Če se boste šli nadomestke in približke, boste samo spodbujali svojo obsedenost s hrano in krepili svoje razmišljanje o hrani.

Pot do zmage nad zasvojenostjo s hrano je ponavadi dolga, a vseeno se jo da prehoditi. In čeprav smo odrasli, včasih potrebujemo koga, ki nas bo na poti vodil za roko.

»Prehrana« naših otrok

Predpripravljene sadne kašice, žemljice, piškoti, pa grisini, sadni jogurti in skutice, prepečenec, mlečne rezine, smoki, krekerji in riževi vaflji, palačinke, šmorn, flancati, sendviči in toast, pa žitne kašice, instant žitarice za zajtrk, rogljički, sirove štručke, krofi, pice in testenine.

Na takih temeljih postavljamo zdravje svojih otrok. Na izdelkih, ki so le približki hrane.

Na približkih hrane, ki nimajo druge hranilne vrednosti razen praznih kalorij. Skratka, na junk foodu.

Recenzija knjige The Longevity Diet

The Longevity Diet, dr. Valter Longo

Dr. Longa sem najprej gledala v dokumentarcih o postenju. Je velik strokovnjak za vpliv postenja na raka in kemoterapijo.

Ko sem izvedela, da je napisal knjigo, sem jo naročila in se zelo veselila branja, pa me je veselje minilo, še preden sem prebrala polovico knjige.

Longova knjiga me je v bistvu tako razkurila, da sem napisala kar recenzijo knjige.

(Ja, če je raziskovanje prehrane človekova strast, potem lahko slaba knjiga o prehrani vzbudi precej negativna čustva 🙂 Pri nakupu knjig sem precej previdna: svojega denarja ne zapravljam za wannabe strokovne knjige o prehrani. Tokrat pa sem se močno uštela.)

Branje strokovne knjige o prehrani je sploh prijetno, če avtor vanjo vključi kakšno izkušnjo iz zasebnega življenja. Venda mislim, da Longo takim izkušnjam v knjigi nameni preveč prostora. Preveč razlaga o svoji glasbeni karieri in o času, preden se je odločil za znanstveno kariero. Sicer pojasni, zakaj je toliko napisal o svoji glasbeni karieri (ker naj bi mu na podlagi glasbenega znanja uspelo s kreativnim pristopom priti do odkritij v laboratoriju), a mislim, da je ta del predolg in nepotreben.

Ne, modri zaznamki v knjigi niso zaradi pomembnih informacij, pač pa zaradi bučk, ki jih Longo vali skozi celo knjigo 🙂

Nekako v smislu »otroci, na poskušajte tega sami doma« v knjigi ves čas daje občutek, da se običajen človek ne sme sam lotiti zdravega prehranjevanja ali postenja.

Je proti prehranjevanju čez cel dan (tj. 5-6 obrokov) in predlaga 11-12 urni časovni okvir za prehranjevanje, kar po moje ni bistveno drugače kot prehranjevanje čez cel dan.

Seveda je gibanje bistveno za zdravje, vendar se mi zdi, da Longo s svojimi navodili o rekreaciji pretirava. Med branjem sem na trenutke pričakovala, da bo količino rekreacije določil do minute natančno.

Med branjem sem imela občutek, da Longo zagovarja, da zdrava prehrana vključuje samo oreščke in olivno olje. Ampak, koliko ljudi ima dejansko na voljo oreščke in olivno olje kot lokalno hrano?

Na 198. strani Longo pravi, da je najboljši nasvet, ki ga lahko trenutno dá, naj jemo za mizo naših prednikov (naj torej izbiramo živila, ki so jih uživali naši starši, stari starši, pradedi). Takoj na naslednji strani pa razlaga že nekoliko drugače: da ne predlaga, naj jemo točno to, kar so jedli naši predniki, ampak naj živila naših prednikov prilagodimo dieti, ki jo Longo predlaga za dolgoživost.

Na 97. strani jasno pove, da je poskus s 3-dnevnim vodnim postom med kemoterapijo dal zelo obetavne rezultate, potem pa na 126. strani skuša bralca prestrašiti z zgodbo o sodnici, zboleli za rakom, ki je slišala za Longove raziskave o postenju in kemoterapiji. Čakala jo je kemoterapija, pa se je začela postiti. Njen prijatelj je poklical Longa, mu povedal, da se gospa posti že 8 dni, Longo pa je na to reagiral: »To je neumno. Povejte prijateljici, naj takoj začne spet jesti.«

Knjiga je popolno nasprotje tega, kar zagovarja kanadski nefrolog Jason Fung, ki predstavi različne načine postenja in razloži, da je postenje primerno praktično za vsakogar (izjema je le par skupin ljudi). Se mi zdi, da Longo s knjigo (sicer zelo subtilno) oglašuje svoj proizvod ProLon FMD (FMD – Fasting-Mimicking Diet), saj na 110. strani bralcu odsvetuje kakršnokoli prilagojeno različico diete ProLon FMD. Ves čas branja sem čakala, kdaj bo Longo natančno predstavil dieto, ki deluje kot postenje, pa sami dieti nameni le 1/3 strani, kar se mi zdi odločno premalo (sploh glede na platnico knjige, ki na videz obljublja veliko več). Skratka, nekaj tako enostavnega, kot je postenje, Longo zakomplicira do te skrajnosti, da bralcu odsvetuje, da bi se postenja lotil sam, brez zdravniškega nadzora.

Bralcu sicer predstavi zelo pomembno ugotovitev, da si med postenjem normalne človeške celice postavijo varnostni ščit, rakave celice pa ne, zato ostanejo ranljive za kemoterapijo, ki ima potem možnost, da rakave celice uniči, normalne celice pa pri tem utrpijo minimalno škodo.

Longo v knjigi odsvetuje nasičene živalske maščobe, čeprav je že marsikateri raziskovalec dokazal, da so ključne za zdravje. Med njimi je bil zobozdravnik Weston A. Price (1870-1948), ki je prepotoval svet, da bi preučil prehrano, zdravje in zobe izoliranih avtohtonih ljudstev. Ugotovil je, da človek lahko doseže optimalni fizični razvoj in zdravje le z uživanje nepredelane hrane, bogate s hranilnimi snovmi, in z uživanjem v maščobi topnih vitaminov, ki se nahajajo v živalskih maščobah.

Na 169. strani razlaga, da najbolj dolgožive skupnosti običajno uživajo ribe, olivno olje in oreščke, pri Japoncih z Okinave pa v oklepaju doda, da so dolgoživi, čeprav ne uživajo večjih količin olivnega olja. Mislim, da s to zadnjo informacijo Longo dejansko zavaja bralca; jaz se sprašujem, ali Japonci z Okinave sploh uživajo olivno olje :-S

Na koncu knjige končno razkrije 2-tedenski načrt prehrane za dolgoživost. Mislim, da nekatera predlagana živila nimajo druge prehranske vrednosti kot energije, npr. polnozrnata tablica z oreščki in temno čokolado; pecivo s cimetom in rozinami; toast; žitarice s sadjem in oreščki (predvidevam, da gre za instant izdelek); napitki iz oreščkov; riževa tablica; predpripravljeno testo za pico. Gre za predelano hrano, in ne predstavljam si, kako lahko taka hrana kakorkoli prispeva k dolgoživosti.

Skratka, ne kupujte knjige 🙂